Krošnje

Izbor že objavljenih pesmi v formi

Šumenje

Se v dihu jeseni vrti in obrača
suh list, v svojem plesu oranžno-rdeč,
njegova je pesem, že čisto pri tleh,
ob vsakem obratu bolj polna, bogata.

A nikdar v celoti na tleh ne pristane;
ga veter nemira odpihne naprej,
se znova in znova usodi izmakne,
potuje nad mesti, gorami brez mej -
jesen je še dolga, predolga za spanje!
 
In tamkaj v daljavi, kjer niti svilene
se spletajo v misli ter tiho drhté,
odel se bo v sanje, pomislil na tebe,
predal se puščavi in nežno zbledel.

Brazde večera

Pred steklom zadimljena sapa večera
podpira peruti premraženih vran,
ki s svojimi krhkimi krili zaman
obujajo kar jim prihodnost zastira.

Iz stekla pa bleda podoba zre vame;
izmenično škili naprej in nazaj,
ter z votlim pogledom sprašuje zakaj
ni nje jasnovidnost nič boljša od vranje.

Na strešnikih skrivoma sneg se nabira
in v dežju v ledene zobe zacveti
ter šavsa in grize, da perje frči,
dokler noč brezzvočna ne skrije večera

in črnih sledi do naslednjega dne.

Vrni se na prejšnjo stran

Preboden

Z okovi si pribit na lok življenja,
ujet pod slap kislin klorovodika,
poganja čezte žilava bodika,
ki se zažira v tvoja hrepenenja.

Rumene stene venomer kričijo,
te streljajo z dušečimi pogledi,
teh sten vladarji lažni so vsevedi,
ki tvoje žile s hrupom zamašijo.

Topijo v grlo se železne ure,
ki tvoje cilje v žveplu utopijo,
izrabljajo moč svoje diktature;

izbire lastne ti ne prepustijo,
drobijo krhke tvojih sanj glazure,
da skrite rane spet in spet vzcvetijo.

Dih upanja posadi v srž meglice,
v ušesa vtri si zrnca tišine,
počakaj v gmoti sanj, da ta čas mine
in vzklije svet zaslužene pravice.

Brazde ob zori

Pred jutrom brezsrčno iz sna spet in spet te
v noč zbuja žvenket na ravninah polic,
kjer kosi kristalov iz okenskih lic
izkljuvajo roke v oblake odete.

In čakaš; da zora se s stenami zlije
in sence prežene iz kotov soban
ter s čopičem nežno čez dih tvojih sanj
ti barve začetkov povratka prelije.

Spet vzklije nov dan iznad sivih sledi.