Krošnje
Izbor že objavljenih pesmi v formi
Šumenje
Se v dihu jeseni vrti in obrača
suh list, v svojem plesu oranžno-rdeč, njegova je pesem, že čisto pri tleh, ob vsakem obratu bolj polna, bogata. A nikdar v celoti na tleh ne pristane; ga veter nemira odpihne naprej, se znova in znova usodi izmakne, potuje nad mesti, gorami brez mej - jesen je še dolga, predolga za spanje! In tamkaj v daljavi, kjer niti svilene se spletajo v misli ter tiho drhté, odel se bo v sanje, pomislil na tebe, predal se puščavi in nežno zbledel. Brazde večera
Pred steklom zadimljena sapa večera
podpira peruti premraženih vran, ki s svojimi krhkimi krili zaman obujajo kar jim prihodnost zastira. Iz stekla pa bleda podoba zre vame; izmenično škili naprej in nazaj, ter z votlim pogledom sprašuje zakaj ni nje jasnovidnost nič boljša od vranje. Na strešnikih skrivoma sneg se nabira in v dežju v ledene zobe zacveti ter šavsa in grize, da perje frči, dokler noč brezzvočna ne skrije večera in črnih sledi do naslednjega dne. |
Preboden
Z okovi si pribit na lok življenja,
ujet pod slap kislin klorovodika, poganja čezte žilava bodika, ki se zažira v tvoja hrepenenja. Rumene stene venomer kričijo, te streljajo z dušečimi pogledi, teh sten vladarji lažni so vsevedi, ki tvoje žile s hrupom zamašijo. Topijo v grlo se železne ure, ki tvoje cilje v žveplu utopijo, izrabljajo moč svoje diktature; izbire lastne ti ne prepustijo, drobijo krhke tvojih sanj glazure, da skrite rane spet in spet vzcvetijo. Dih upanja posadi v srž meglice, v ušesa vtri si zrnca tišine, počakaj v gmoti sanj, da ta čas mine in vzklije svet zaslužene pravice. Brazde ob zori
Pred jutrom brezsrčno iz sna spet in spet te
v noč zbuja žvenket na ravninah polic, kjer kosi kristalov iz okenskih lic izkljuvajo roke v oblake odete. In čakaš; da zora se s stenami zlije in sence prežene iz kotov soban ter s čopičem nežno čez dih tvojih sanj ti barve začetkov povratka prelije. Spet vzklije nov dan iznad sivih sledi. |