GAŠPER TRČEK
  • DELA
  • WORK
  • KONTAKT
  • CONTACT

Soteske

Izbor že objavljenih pesmi v svobodni formi

Potovanje


spet sem na poti

srebrne iskre pršijo iz luči
in padajo v katranasto noč
mehka tla se lepijo
na podplate in
škrlaten veter piha
skozi kodraste lase
tišino predirajo
upajoči klici škržatov
in ostre misli

zavijem v temno hosto
po ozki prašni poti
posuti z iglicami
in ptičjimi spomini

pot je dolga
in žejen postajam
gozd se izlije
v ocean

mesečina spet
prisesa moj pogled
in mi izdolbe lobanjo

žejen sem
a voda je slana
zaplavam
do jutra

in grem
na vodo


Brez obraza


Noč migeta.

Luči se spletajo v sence –
ravno tako da jih nikoli ne dosežem.

Snežinke mi uhajajo med misli
in se skupaj z njimi pršijo v kopališča golobov.

Običajno kakšnega vidim,
ampak danes mislim, da sem sam.
Vsaj bolj sam kot običajno ...

Hlad je ravno prav bel, da vem da sem živ
in ravno dovolj moker, da se moram premakniti.

Zdaj sem na mestnem trgu.
Tudi tukaj ne bo šlo ...

Saj vem, da je razgled lepši brez mene,
zato se ne mečem pred kamere,
pa tudi na okna ne plezam.

Samo nekje bi počakal na pomlad ...

Božič se še vedno voha na okrasju mestnega jedra,
moje obleke pa se vonja niso navzele.
Preveč let in izkušenj je že preželo blago
in vztrajalo tam, dokler se mi ni začelo trgati.

Pot je pač vodila navzdol.

Če bi mi povedala kdaj je srečala raka, bi ji lažje pomagal,
tako pa so moji prsti odpadli skupaj z njenimi lasmi.

Če sem se na poti sem kaj naučil, je da prašiči koljejo ljudi.
Tako počasi, da se niti obrniti ne moreš.

Hotel sem samo nekaj let.
Pa še teh ne zase.

Od mene so tako dolgo frčali papirji
in nohti
ter sol in voda,
da sem bil celo vesel,
ko sem dobil s sodniškim kladivcem po glavi
in je bilo tega mrcvarjenja konec.

Od takrat naprej za druge nisem več jaz, ampak on. In vsi.
In vsi mi - oni.

Tla cmokajo, jaz pa na ves glas krulim. Iz sebe,
ker sem ves iz sebe in spet nazaj, ker ne vem kam bi šel.

Recimo, da razumem zakaj so levi v živalskih vrtovih ograjeni;
vsakemu se v mestu vsaj malo zmeša –
ne razumem pa zakaj sedaj ograjujejo še klopi ...
Jaz bi samo spal, one pa tudi ne bodo nikogar ugriznile!

Tudi tukaj ne bo šlo...

Noč migeta …

Drobtine v vetru


včasih se sprem s pesmijo
ki sem jo napisal nekaj dni nazaj
ker je delček mene
ki sem ga izlil vanjo
sedaj le del nje

zabetoniran v črnilu
sredi velikanskih samotnih dvoran
s presihajočimi okni
skozi katera zrejo
le črne ocenjujoče oči

zraven pa je z dolgim žebljem
za vse večne čase
pribito moje ime
da lahko vsak kruli
kakšen človek sem

čeprav to nisem več jaz



Vrni se na prejšnjo stran

Ker še vedno iščem roke


danes bom polovil
vse sence podstrešja
ki spletkarijo naokoli
ožajo moje oči
praskajo srečo
in dežujejo po teh
lepih temnih tleh

danes bom pregnal
to ostro spreletavanje
ki se tako rado zajeda
v pore moje kože
kadar moji koraki
zvenijo neobičajno
ali postojijo v tišini

danes bom po nočnem nebu
raztrosil kresnice
da bodo polovile meglo vseh
ki zrejo proti oblačnemu obzorju
in verjamejo da je nebo tam
še vedno enako lepo
čeprav ga ne vidijo več

danes bom
ker si to res želim

in danes bom
če me ne bodo pojedle misli


Pi-š(s)em


Sem v tebi. 3,14
S tihim kričanjem ti ovijam razum. 159 265
Ali čutiš srkajočo globočino občutij? 35 897 
Galaksija sva, ki tre tisočero senc črvine. 93 23846

Vpij moj jaz -  433
pazljivo. 8


Časoskop


Ura je pretekla prvo uro.
Prepušča ti veliko izbire -
skoraj preveč.
Katera je prava?

Zunaj zapojejo ptice -
oznanjajo kratko pomlad.
Vse cveti in uspeva; tudi ti,
se kot popek odpreš svetu.
Skupaj tvorite prelep šopek.
Je to prava izbira?

Tik - tak.
Žveplena megla iz grla pari
v žgoče sonce poletja.
Izsušena tla pokajo
in v razpokah se razrašča dvom.

Kazalci zarežejo v jesen.
Oči ti pokrije motna koprena
in obraz okrasi zgubano blago.
Ob mrzlem ognjišču si - sam
v majhnem mlinčku
melješ preteklost
za poslednji obrok.

Ura odbije polnoč
in spet si majhen deček.

¸¸¸¸7¸¸¸¸


že v rosnih letih
so ji nadeli oslovsko kapo
in pod njo spravili neprijazne besede
ki so se ihtavo vraščale pod kožo
vedno globlje
otresala se jih je
in z nohti rila po svoji koži
da so iz nje cvetele rane

dolga leta je
gradila hišo besed
na samotnem otoku
in poslušala šelestenje oljk
ki je z leti pomirilo njeno žalost
in zacelilo stare rane

ko se je vrnila
je hišo podarila
vsem otrokom
s težavami

in z željo
da bi bila njena zgodba
zadnja take vrste


Tudi besede ne dihajo več


vsako svetlo besedo
ki kot kresnica sveti ponoči
železna človeška dlan
zapre v rudnike zlata
kjer počasi ugaša
dokler si steklena večnost
ne izkljuje oči

tudi besede ne dihajo več


  • DELA
  • WORK
  • KONTAKT
  • CONTACT