Soteske
Izbor že objavljenih pesmi v svobodni formi
Potovanje
spet sem na poti srebrne iskre pršijo iz luči in padajo v katranasto noč mehka tla se lepijo na podplate in škrlaten veter piha skozi kodraste lase tišino predirajo upajoči klici škržatov in ostre misli zavijem v temno hosto po ozki prašni poti posuti z iglicami in ptičjimi spomini pot je dolga in žejen postajam gozd se izlije v ocean mesečina spet prisesa moj pogled in mi izdolbe lobanjo žejen sem a voda je slana zaplavam do jutra in grem na vodo Brez obraza
Noč migeta. Luči se spletajo v sence – ravno tako da jih nikoli ne dosežem. Snežinke mi uhajajo med misli in se skupaj z njimi pršijo v kopališča golobov. Običajno kakšnega vidim, ampak danes mislim, da sem sam. Vsaj bolj sam kot običajno ... Hlad je ravno prav bel, da vem da sem živ in ravno dovolj moker, da se moram premakniti. Zdaj sem na mestnem trgu. Tudi tukaj ne bo šlo ... Saj vem, da je razgled lepši brez mene, zato se ne mečem pred kamere, pa tudi na okna ne plezam. Samo nekje bi počakal na pomlad ... Božič se še vedno voha na okrasju mestnega jedra, moje obleke pa se vonja niso navzele. Preveč let in izkušenj je že preželo blago in vztrajalo tam, dokler se mi ni začelo trgati. Pot je pač vodila navzdol. Če bi mi povedala kdaj je srečala raka, bi ji lažje pomagal, tako pa so moji prsti odpadli skupaj z njenimi lasmi. Če sem se na poti sem kaj naučil, je da prašiči koljejo ljudi. Tako počasi, da se niti obrniti ne moreš. Hotel sem samo nekaj let. Pa še teh ne zase. Od mene so tako dolgo frčali papirji in nohti ter sol in voda, da sem bil celo vesel, ko sem dobil s sodniškim kladivcem po glavi in je bilo tega mrcvarjenja konec. Od takrat naprej za druge nisem več jaz, ampak on. In vsi. In vsi mi - oni. Tla cmokajo, jaz pa na ves glas krulim. Iz sebe, ker sem ves iz sebe in spet nazaj, ker ne vem kam bi šel. Recimo, da razumem zakaj so levi v živalskih vrtovih ograjeni; vsakemu se v mestu vsaj malo zmeša – ne razumem pa zakaj sedaj ograjujejo še klopi ... Jaz bi samo spal, one pa tudi ne bodo nikogar ugriznile! Tudi tukaj ne bo šlo... Noč migeta … Drobtine v vetru
včasih se sprem s pesmijo ki sem jo napisal nekaj dni nazaj ker je delček mene ki sem ga izlil vanjo sedaj le del nje zabetoniran v črnilu sredi velikanskih samotnih dvoran s presihajočimi okni skozi katera zrejo le črne ocenjujoče oči zraven pa je z dolgim žebljem za vse večne čase pribito moje ime da lahko vsak kruli kakšen človek sem čeprav to nisem več jaz |
Ker še vedno iščem roke
danes bom polovil vse sence podstrešja ki spletkarijo naokoli ožajo moje oči praskajo srečo in dežujejo po teh lepih temnih tleh danes bom pregnal to ostro spreletavanje ki se tako rado zajeda v pore moje kože kadar moji koraki zvenijo neobičajno ali postojijo v tišini danes bom po nočnem nebu raztrosil kresnice da bodo polovile meglo vseh ki zrejo proti oblačnemu obzorju in verjamejo da je nebo tam še vedno enako lepo čeprav ga ne vidijo več danes bom ker si to res želim in danes bom če me ne bodo pojedle misli Pi-š(s)em
Sem v tebi. 3,14 S tihim kričanjem ti ovijam razum. 159 265 Ali čutiš srkajočo globočino občutij? 35 897 Galaksija sva, ki tre tisočero senc črvine. 93 23846 Vpij moj jaz - 433 pazljivo. 8 Časoskop
Ura je pretekla prvo uro. Prepušča ti veliko izbire - skoraj preveč. Katera je prava? Zunaj zapojejo ptice - oznanjajo kratko pomlad. Vse cveti in uspeva; tudi ti, se kot popek odpreš svetu. Skupaj tvorite prelep šopek. Je to prava izbira? Tik - tak. Žveplena megla iz grla pari v žgoče sonce poletja. Izsušena tla pokajo in v razpokah se razrašča dvom. Kazalci zarežejo v jesen. Oči ti pokrije motna koprena in obraz okrasi zgubano blago. Ob mrzlem ognjišču si - sam v majhnem mlinčku melješ preteklost za poslednji obrok. Ura odbije polnoč in spet si majhen deček. ¸¸¸¸7¸¸¸¸že v rosnih letih so ji nadeli oslovsko kapo in pod njo spravili neprijazne besede ki so se ihtavo vraščale pod kožo vedno globlje otresala se jih je in z nohti rila po svoji koži da so iz nje cvetele rane dolga leta je gradila hišo besed na samotnem otoku in poslušala šelestenje oljk ki je z leti pomirilo njeno žalost in zacelilo stare rane ko se je vrnila je hišo podarila vsem otrokom s težavami in z željo da bi bila njena zgodba zadnja take vrste Tudi besede ne dihajo več
vsako svetlo besedo ki kot kresnica sveti ponoči železna človeška dlan zapre v rudnike zlata kjer počasi ugaša dokler si steklena večnost ne izkljuje oči tudi besede ne dihajo več |